Gostota lesnega in premogovega pepela

Uporaba čistega lesnega pepela ali pepela zelnatih rastlin lahko izboljša nekatere lastnosti tal in rastlinam zagotovi mineralne snovi brez industrijskih gnojil. Pred uporabo pa je treba poznati kislost in sestavo tal, potrebe rastlin ter izvor pepela. Pepela odpadkov, plastike, barvanega lesa in onesnaženega goriva na vrtu ne smemo uporabljati.

Kakšna je razlika med lesnim in premogovim pepelom?

Vrtnarji pepel najpogosteje uporabljajo kot sestavljeno gnojilo, vendar je njegova kemična sestava odvisna od zgorele snovi. Pepel, ki ostane po sežigu odpadkov, plastike in drugih smeti, ne le da ni koristen, temveč lahko rastlinam močno škoduje. Lesni pepel in pepel zelnatih ostankov skoraj ne vsebujeta klora, kar je zelo koristno za krompir in jagodičevje, vsebujeta pa snovi, ki jih rastline potrebujejo:

• kalij;
• fosfor;
• magnezij;
• kalcij;
• železo;
• žveplo;
• cink in druge.

Kalij in fosfor sta v pepelu v obliki, ki jo rastline zlahka vsrkajo, zato lahko z njim potresemo tla pred globokim oranjem ali ga dodamo neposredno v sadilno jamo. To velja le za lesni pepel in pepel zelnatih ostankov, na primer sončnic, krompirjevih stebel, žit in podobnega.

Premogov pepel vsebuje manj kalija in fosforja kot lesni, lahko pa vsebuje silicijeve in kalcijeve spojine. Njegova sestava je močno odvisna od premoga in pogojev zgorevanja; lahko vsebuje nezaželene primesi, zato ga brez poznavanja izvora in sestave ne uporabljajte na gredah. Žveplo v premogovem pepelu lahko prispeva k zakisanju, zato se ne uporablja na kislih in lahkih peščenih tleh.

Koliko pepela dodati?

Za velik pridelek je treba gnojila uporabljati pravilno ter razumeti njihov vpliv na tla in rastline. Glede na vrsto tal veljajo naslednja osnovna pravila:

• Okvirna količina lesnega pepela je odvisna od vrste tal in gojenih rastlin. Pred redno uporabo je najbolje upoštevati kislost tal in priporočila za konkretne rastline.
• Lesni pepel in pepel zelnatih rastlin sta primerna za vse vrste tal razen slanih, zmanjšujeta kislost in izboljšujeta strukturo. Gnojiti je treba največ 1-krat na 2–4 leta.
• V glinena tla in ilovico se pepel dodaja jeseni pred oranjem, v peščena in peščeno-glinena tla pa spomladi.
• Šotni in skrilavčev pepel se uporabljata za zmanjšanje kislosti tal, saj vsebujeta veliko apna. Količina na 1 m² znaša 650 g.

Uporaba premogovega pepela

Premog slabše kakovosti lahko vsebuje veliko žvepla in nezaželenih primesi. Takšnega pepela je bolje ne uporabljati za pridelavo hrane.

Dodajanje premogovega pepela alkalnim tlom lahko poslabša njihovo stanje. Pri težkih glinenih tleh se včasih upošteva pepel znane sestave, vendar ga je treba uporabljati previdno in šele po oceni kislosti ter slanosti.

Žveplo iz premogovega pepela potrebujejo:

• čebula in česen;
• zelje in hren;
• redkev in podzemna koleraba.

Splošne teoretične vrednosti gostote pepela

Gostota pepela

Za manjše količine gnojila je priročno uporabljati manjše mere, na primer:

• v 1 zvrhani jedilni žlici je približno 7 g pepela, v čajni žlički pa 2–3 g;
• v škatlici za vžigalice je 10 g;
• v 250-mililitrski skodelici je 100 g pepela;
• v 0,5-litrskem kozarcu je 250 g;
• v litrskem kozarcu je približno 0,5 kg.